Lipa Tilia (Boštjan Perko)

Lipa zelenela je, tam v dišečem gaju…

S tem uvodnim verzom, ki je del izjemno lepe, stare domovinske pesmi, začenjam članek, ki je namenjen drevesu, ki ima v slovenskem prostoru že izjemno dolgo zgodovino in pomembno simbolno vlogo. Težko bi našli drevo, ki je tako močno prepleteno s slovensko narodno zgodovino, kot je ravno lipa.

Lipa je imela že v germanskem ljudskem verovanju pomembno vlogo in je bila posvečena boginji zakona in domačega ognjišča, imenovani Frigga. V srednjem veku so bile vaške lipe središče javnega življenja. Pod njimi so ljudje plesali in praznovali. Lipova drevesa so predstavljala kraj, kjer so vaška sodišča sprejemala zakone in razglašala razsodbe. Z veliko vnemo se današnji spomeniški varstveniki trudijo ta izjemna drevesa, ki nosijo neizpodbiten pečat naše davne zgodovine , čim dlje ohraniti pri življenju in preprečiti njihovo propadanje.

Lipa ali velikolistna lipa, kot jo tudi imenujemo (zaradi velikih srčastih listov), je mogočno drevo, z veliko razvejano in odprto krošnjo, ki lahko zraste do 40m in doseže premer debla kar 5m. Skorja lipe je sivkasto-rjave barve, v nekaterih primerih se lahko skorja obarva tudi svetlo- rdečkasto in je gladka, le v visoki starosti lubje razpoka. Lipa ima zelo močan in razvejan koreninski sistem, zato moramo to načelo upoštevati pri zasaditvah v urbanem okolju. Gotovo je nezamenljiva lastnost drevesa, poleg njene mogočne velikosti, veliki in enostavni srčasti listi.

Lipa pa je pomembna tudi zaradi cvetenja, saj imajo njeni cvetovi veliko zdravilnih lastnosti, pogosto ga uporabljamo za pripravo čajev, med čebelarji pa je lipa izjemno cenjena zaradi priprave t.i. damskih medov. (zaradi visoke vsebnosti sladkorjev oziroma fruktoze). Ličje iz skorje so včasih uporabljali v vrvarstvu, za pletenje vreč, košar obutve in rogoznic, za povezovanje v vrtnarstvu in vinogradništvu. Iz ličja so izdelovali pastirske plašče, t.i. ličnike.

Lipa je ena najbolj priljubljenih in najpogosteje sajenih okrasnih drevesnih pa tudi medonosnih vrst. Ker doseže velike mere, je manj primerna za manjše vrtove, uporaba je podobna kot pri lipovcu. Les lipe je zaradi svoje lahkosti in mehkobe, široko uporaben v lesarstvu.

Čistih lipovih sestojev v Slovenji nimamo, najpogosteje jo najdemo v mešanih sestojih, na gorskih pasovih v družbi velikega jesena, gorskega javorja, gorskega bresta in lipovca.

Natančno določevanje lip je lahko težavno, ker se vse vrste lip, zelo rade križajo med seboj. Najbolj znan tak primer križanca je  evropska lipa ( Tilia x europaea L), ki je plod križanja med lipo in lipovcem, ki ga marsikje v Evropi sadijo pogosteje kot starša, saj ju prekaša v dobrih lastnostih.

Poleg omenjene Navadne lipe ( Tilia platyphyllos) in lipovca (Tilia cordata), se pri nas pojavlja še ameriška lipa (Tilia americana) in srebrna lipa ( Tilia tomentosa).

Kot zanimivost naj ob koncu članka omenim samo še podatek, da se Slovenija ponaša z najstarejšo lipo na svetu ( t.i. Najevsko lipo oziroma Najevnikov lipovec), njeno starost ocenjujejo na 770 - 800 let.