Moč malih dejanj

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednjišoli,
           sem videl fanta iz mojega razreda iti

           domov. Ime mu je bilo Kyle. Izgledalo je, da
           je nesel domov vse knjige.

           Mislil sem si:''Zakaj bi kdonesel vse svoje
           učbenike domov v petek? Res mora biti
           piflar.''

           Sam sem imel kar lepo splaniran vikend
           (žurke in nogometna
           tekma z mojim prijatelji jutri popoldan),
           zato sem skomignil
           z rameni in šel naprej.

           Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu
           fantu grupa otrok. Tekli so k njemu, mu
           podrli vse knjige na tla in ga spotaknili,da
           je padel v blato. Njegova očala so poletela
           in videl sem, ko so pristala v travi okrog
           10 čevljev od njega. Pogledal je gor in
           videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.


           V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do
           njega in medtem, ko se je plazil po tleh in
           iskal očala, sem videl solzo v njegovih
           očeh.Ko sem mu podal očala , sem
           rekel:''Tisti fantje so bedaki.Res bimorali
           odrasti.'' Pogledal me je in rekel:''Hej,
           hvala!'' Na njegovem obrazu je bil velik
           nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov,
           ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem
           mu pobrati knjige in ga vprašal kje živi.
           Kot se je izkazalo, je živel blizu mene,
           zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej
           videl. Rekel je, da je pred tem hodil v
           privatne šole.


           Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom,
           ki je hodil v privatno šolo. Vso pot do doma
           sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj
           knjig. Izkazalo se je, da kar zanimiv fant.
           Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi
           prijatelji igrati nogomet. Rekel je da želi.
           Družili smo se cel vikend in bolj, ko sem
           spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč (in moji
           prijatelji so bili istega mnenja.)


           Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil
           Kyle spet z ogromnim kupom knjig. Ustavil
           sem ga in rekel:''Ti si boš pa res
           natreniral mišice s tem kupom knjig, ki jih
           nosiš vsak dan!'' Samo smejal se je in mi
           dal polovico knjig.


           Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om
           postala najboljša prijatelja.Ko sva bila
           zadnji letnik, sva začela razmišljati o
           faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in
           jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno
           prijatelja da kilometri ne bodo nikoli
           problem. On je želel biti zdravnik jaz pa
           sem ciljal v poslovne vode z nogometno
           štipendijo..

           Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v
           našem razredu. Ves čas sem ga dražil, da je
           piflar. Moral je pripraviti govor za maturo.
           Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti
           na tisti oder ingovoriti.. Na dan mature sem
           videl Kyle-a. Izgledal je čudovito. On je
           bil eden tistih, ki so res našli sami sebe
           skozi srednjo šolo. Malo je ''napolnil''
           svojo postavo (z mišicami) in zelo dobro je
           izgledal v očalih. Imel je večzmenkov kot
           jaz in punce so ga oboževale. tako sem bil
           včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih
           dni. Videl sem, da je nervozen zaradi
           svojega govora. Zato sem ga lopnil po hrbtu
           in rekel:''Hej, veliki mož, odličen boš!''

           Pogledal me je z enim tistih pogledov
           (hvaležnih) in sem nasmejal. ''Hvala,'' je
           rekel.


           Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in
           pričel. ''Matura je čas, ko se zahvalimo
           vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista
           težka leta. Svojim staršem, učiteljem,
           bratom, sestram, mogoče trenerju... ampak
           najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem, da
           vam povem, da je biti nekomu prijatelj,
           največje darilo, kar ga lahko tej osebi
           date.

           Povedal vam bom zgodbo..

           Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri
           medtem, ko je razlagal zgodbo o prvem dnevu
           najinega srečanja. Čez vikend se je
           nameraval ubiti. Govoril je o tem, kako si
           je izpraznil omarico, zato da njegova mama
           kasneje ne bi rabila tega potem početi in
           nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko
           me je pogledal in mi namenil majhen
           nasmešek. ''Hvala bogu, sem bil rešen. Moj
           prijatelj me je rešil pred
           neizgovorljivim.''


           Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi
           množico medtem, ko nam je ta čeden,
           popularen fant razlagal o svojem
           najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo
           mamo in očeta kako me gledata in se mi
           smejita s tistim istim hvaležnim nasmeškom.
           Šele takrat sem dojel globino vsega tega.

           Nikoli ne podcenjuj moči tvojih dejanj. Z
           eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš
           življenje. Na bolje ali na slabše.