Ta glavna

Marija Perko: Mačka z računalnika (februar 2012)

Naša mačka, le kdo jo ne pozna. V našo vrtnarijo je zašla sama, pojavila se je kot najdenka,se tu privadila in ostala. Dobila je novo ime Tačka. Je nekaj posebnega, saj ima izreden čut do strank, posebno rada ima otroke, saj se jim vedno pusti božati.

Zjutraj, ko je ura devet, že nestrpno čaka, da dobi svoj mačji priboljšek. Tega ji vsako jutro prinese gospa  Lidija. Takoj, ko zasliši avto, ji gre naproti vsa srečna in zadovoljna. Njen dom je vrtnarija, zadržuje se v trgovini ali pa v rastlinjaku. Za svoje poležavanje si izbira različna mesta. Zelo rada gre med lončnice, pa se prestavi med lepo cvetoče orhideje, se tu naveliča in gre med okrasne lončke. Ker imamo zelo veliko glinenih loncev, se dostikrat skrije vanje, posebno kadar je sonce in je glina topla. Sedaj, ko so že zacvetele primule si je tudi tu našla svoje mesto, pa jo zopet vidiš, ko gre po trgovini, se  postavi na polico med igrače in nemo opazuje.

Njen najljubši prostor pa je na računalniku pri blagajni. Tu lahko poležava cele ure. Pozimi se greje, poleti hladi. Na tem prostoru je izredno rada. Tu ima pregled nad vsem. Zelo spremlja vsako dogajanje in seveda stranke, ki jih  vedno zazna. Dela se popolnoma nevedno v resnici pa vsakega pozdravi in pomaha z repom. Dostikrat kdo misli da ni prava, temveč lutka.

Naši Tački pa se je zgodila nesreča. Priprla si je tačko. Dva dni je šepala, hodila od enega do drugega in kazala tačko in prosila za pomoč. Odpeljali so jo v ambulanto in ugotovili, da ima natrgane vezi, jo oskrbeli in ji dali opornico. Zvečer so jo pripeljali nazaj, jo dali v trgovino, dodali hrano in vodo, ter jo pustili.

Drugi dan mačke ni bo, tretji dan tudi ne. Začeli smo jo iskati, jo klicati pa vse zaman. Pregledali smo vse njene prostore, vse glinene lonce, med rožami, če se slučajno ni kje zataknila, pa vse zaman. Pregledali smo tudi podstrešje, toda mačke ni. Bil je že peti dan, pa še vedno nobenega sledu. Ker je bil ta čas zelo mrzlo, smo potihoma že obupavali, vsak si je mislil svoje.  Na računalniku pa je prav nekaj manjkalo, ni bilo tiste črne kosmate kepe, in dolgega repa, ki je visel z računalnika.

Minil je že enajsti dan. Pogovarjali smo se, da je Tačka verjetno odšla iz vrtnarije in se zatekla k kakšnim sosedom. Popoldne pa mi je nekaj kar reklo,  naj grem na podstrešje. Ko odprem vrata na tramu zagledam mačko, ki je prav milo zamijavkala in takoj pokazala svojo nogico, na kateri  je še vedno imela opornico. Nič se ni bala, tako da sem jo vzela v naročje in jo odnesla v trgovino. Bila je zelo lačna, da je preživela, pa ji je verjetno pomagal sneg, saj se je s tem vsaj malo odžejala.

Tačka je verjetno tako zamerila ker je šla k zdravniku in dobila opornico, da se je skrila in enajst dni ostala brez hrane. Sneli smo ji opornico, očistili nogo in jo nahranili. Bila je presrečna in zadovoljna. Drugi dan si je izborila mesto pri šefinji v pisarni na mizi, se samo muzala in kazala šepavo tačko.

Sedaj še šepa, vendar ji je že veliko bolje. Poskuša priti na računalnik pa še ne more, stranke pa že hvaležno spremlja in šepavo hodi za njimi.

Kmalu bo prišla pomlad, v rastlinjaku je že polno cvetočih primul, narcise žarijo v svoji lepi rumeni barvi prave lepotice pa so ciklame. Bo veliko več strank in dela, do takrat pa se tudi Tačka pozdravi in zasede svoje mesto.