Dišeča vijolica - Viola odorata
Viola odorata – dišeča vijolica je trajnica iz družine vijoličevk.
Dišeča vijolica zraste od 5 do 15 cm v višino. Je zimzelena. Iz korenike, ki se razteza nad tlemi, poganjajo dolge podzemne živice, ki se mestoma ukoreninjajo. Rastlina ima gladka stebelca, ki poganjajo v majhnih grmičkih. Listi so dolgi od 2 do 4 cm in srčaste oblike, na rastlino pa so nameščeni na dolgih, gladkih pecljih. Rob listov je žagasto nazobčan. Listi, ki poženejo kasneje iz živic, so večji in ledvičaste oblike.
Dišeča vijolica cveti dvakrat na leto. Njeni prvi cvetovi imajo močan vonj, a niso plodni. Drugi cvetovi so majhni in imajo skoraj povsem brezbarvne venčne liste. Ti cvetovi so plodni. Prvič rastlina cveti spomladi, od marca do maja, drugič pa v avgustu.
Domovina dišeče vijolice so gozdni obronki in travniki Evrope in Azije, od koder so rastlino kasneje zanesli tudi v Severno Ameriko in v Avstralijo. Od februarja do aprila jo bomo opazili na gozdnih obronkih, ob poteh in na suhih travnikih.
Uspeva tako na soncu, kot v polsenci in senci, v normalnih vrtnih tleh, prenaša tudi občasno sušo, se lepo razrašča in je tudi samosevna. Primerna je za sajenje na vrtne grede, skalnjake in grobove, v posode in korita, za prekrivanje tal pod drevesi in grmovnicami, nadomeščanje trate, gostota sajenja za prekrivanje tal je 12-15 kom/m2.
Dišeča vijolica je zdravilna rastlina, s katere lahko pripravimo solato, čaj ali pa jo uporabimo kot začimbo v juhi. Rastlina blaži kašelj, bronhitis, pomaga pri vnetju sečnih poti in preprečuje rakasta obolenja.
Cvetovi se uporabljajo pri izdelavi parfumov, uporabna je tudi za šopke.
V evropski kulturi je je dišeča vijolica znana kot simbol ponižnosti, skromnosti in skrite ljubezni, pa tudi poguma, vztrajnosti in trdoživosti.
